ORTOPEDIJA

PRVI PREGLED PRI SPECIALISTU - ORTOPEDU

Analiza drže in hoje, pregled do 2 anatomska sklopa, klinična interpretacija radioloških posebnosti MRI, RTG, mnenje in priporočila.

• KONTROLNI PREGLED PRI SPECIALISTU (pregled pridobljene zdravstvene dokumentacije, klinično spremljanje)
• INTRAARTIKULARNA APLIKACIJA SIMPTOMATSKE BLOKADE
• INTRAARTIKULARNA APLIKACIJA VISKOSUPLEMENTA

POSEGI V ORTOPEDIJI :

PARCIALNA ENDOPROTEZA KOLENA

OPERACIJA DEFORMACIJE HALLUX VALGUS

KOREKCIJA UKRIVLJENEGA PRSTA NA STOPALU

ZATRDITEV MALIH SKLEPOV ZARADI OBRABE

ENDOPROTEZA MALIH SKLEPOV(umetni sklep na roki ali stopalu)

KOMPLETNA REKONSTRUKCIJA STOPALA

ODSTRANITEV KOSTNIH IZRASTKOV

RADIOLOŠKO VODENA BLOKADA KRIŽNICE,FASETNIH SKLEPOV, LIGAMENTARNIH STRUKTUR (UZ), poseg v splošni anesteziji

NAMESTITEV V ENOPOSTELJNI SOBI (z analegezijo in spremlajnjem vitalnih funkcij)

Zdravljenje bolečin v spodnjem delu hrbta – kdaj pride v poštev operacija?

Zakaj nas boli v križu

Bolečine v spodnjem delu hrbta so ena najpogostejših zdravstvenih težav odraslih. Nastanejo, ko se poruši ravnovesje med hrbtenico in medenico – ključnima strukturama, ki omogočata gibanje, sedenje, hojo in pokončno držo.

Pri tem pogosto sodeluje sakroiliakalni (SI) sklep, čvrst in močno stabiliziran sklep med križnico in medeničnim krilom. Njegova naloga je prenos obremenitev med hrbtenico in spodnjimi okončinami. Če pride do disfunkcije, se pojavijo bolečine v križu, zadnjici ali nogah, ki se pogosto okrepijo pri sedenju, vstajanju ali prvih korakih po mirovanju.

Obremenitve SI-sklepa so močno odvisne od telesnega položaja – v sedečem položaju so povsem drugačne kot v stoječem. Bolečina je zato največkrat najizrazitejša pri začetku hoje, dokler se ne vzpostavi ravnovesje medenice.

Kako se odkrije vzrok bolečine

Zdravnik najprej opravi temeljit klinični pregled, s katerim potrdi ali izključi izvor bolečine v SI-sklepu.
Diagnoza disfunkcije SI-sklepa je izključitvena – najprej je treba izključiti vzrok v hrbtenici (npr. pritisk na živčno korenino), saj imata ti stanji zelo podobne simptome, zdravljenje pa je povsem različno.

Slikovne preiskave (RTG, CT ali MRI) so pri disfunkciji SI-sklepa pogosto manj uporabne, saj gre večinoma za mehanski ali tkivni vzrok, ki ga z običajnimi slikami ni mogoče zanesljivo dokazati.

Za potrditev diagnoze se uporablja diagnostična blokada SI-sklepa – injekcija lokalnega anestetika (včasih s kortikosteroidom), ki se opravi pod radiološko navigacijo.
Če bolečina po blokadi začasno izgine, potrdi, da je vir težav v SI-sklepu. Postopek se izvaja tudi na Radiološkem oddelku UKC Maribor. Bolnik nato vodi dnevnik bolečine, ki pomaga pri nadaljnjem odločanju o terapiji.

Možnosti zdravljenja

1. Gibanje in vaje

Pri večini bolnikov se zdravljenje začne s ciljno usmerjenimi vajami za krepitev trebušnih in hrbtnih mišic, ki razbremenijo hrbtenico in stabilizirajo medenico. Priporočajo se tudi hoja, plavanje in kolesarjenje – redno, vendar zmerno.

2. Protibolečinska zdravila in fizioterapija

Zdravila (npr. ibuprofen, paracetamol) lajšajo simptome, a so primerna le za kratkotrajno uporabo.
Fizioterapija z vajami, toploto, elektrostimulacijo ali manualnimi tehnikami lahko izboljša gibljivost in zmanjša bolečino.
Če se pri izvajanju vaj bolečina stopnjuje, je treba fizioterapijo začasno prekiniti – to je lahko indikacija za kirurško obravnavo.

3. Injekcije – terapevtske blokade

Če bolečina vztraja, se lahko v SI-sklep aplicira mešanica anestetika in protivnetnega zdravila. Ta postopek lahko omili bolečino in potrdi izvor težav.
Pri napredovali obrabi je učinek blokad običajno le začasen, kar pogosto vodi v odločitev za trajnejši kirurški poseg.

4. Oporni križni pas

Poseben križni pas lahko začasno stabilizira medenični obroč in zmanjša mehanske mikropremike, ki povzročajo bolečino – zlasti pri bolnikih z izrazitimi odkloni drže ali neenakomerno obremenitvijo.

5. Kirurško zdravljenje – ko druge metode ne pomagajo

Kadar bolečine kljub večmesečni konzervativni terapiji ne popustijo in močno vplivajo na kakovost življenja, pride v poštev kirurško zdravljenje.

Minimalno invazivna fuzija SI-sklepa

Pri potrjeni nestabilnosti SI-sklepa se izvede fuzija sklepa, s katero se doseže trajna stabilnost. Postopek poteka skozi majhen bočni rez (2–3 cm) pod radiološko navigacijo v splošni anesteziji.
Kirurg v sklep vstavi triangularne titanove vsadke (npr. iFuse Implant System), ki omogočijo postopno zraščanje kosti in odpravo bolečih mikropremikov.

Celoten poseg traja približno eno uro, bolnik pa običajno vstane že naslednji dan. Potrebno je razbremenjevanje z berglami 6–8 tednov, nato sledi rehabilitacija v zdravilišču.

Raziskave (npr. Duhon et al., The Spine Journal, 2016) kažejo, da po uspešno izvedenem posegu:

• bolečina upade za več kot 70 %,
• gibljivost in kakovost življenja se znatno izboljšata,
• več kot 85 % bolnikov se v nekaj tednih vrne k vsakodnevnim dejavnostim.

Minimalno invazivni pristop zmanjšuje izgubo krvi, pooperativne bolečine in tveganje za zaplete ter omogoča bistveno hitrejše okrevanje kot klasične odprte operacije.

Kdaj je operacija primerna izbira

Kirurški poseg je priporočljiv, kadar:

• bolečine trajajo več kot 6 mesecev kljub ustrezni terapiji,
• so klinični testi pozitivni za mehansko disfunkcijo SI-sklepa,
• bolečina bistveno omejuje gibanje, spanje ali delo,
• fizioterapija in zdravila nimajo trajnega učinka,
• je z diagnostično blokado potrjeno, da je izvor bolečine v SI-sklepu.

Kdaj se operacija odsvetuje

Kirurško zdravljenje ni primerno, kadar:

• obstaja sočasno draženje živčne korenine (npr. hernija diska),
• gre za kronične vnetne bolezni (npr. revmatoidni artritis),
• so prisotna akutna vnetja ali okužbe sklepa (septični artritis),
• gre za akutno poškodbo SI-sklepa, kjer je potrebno drugačno zdravljenje.

Povzetek

Večina bolečin v križu se s pravilnim gibanjem in vajami postopno umiri.
Kadar pa bolečine postanejo kronične, nepopustljive in vplivajo na kakovost življenja, je minimalno invazivna fuzija SI-sklepa varna in učinkovita možnost z dokazano dolgoročnim uspehom.

Zdravljenje mora vedno potekati postopno in individualno – od vaj, fizioterapije in injekcij do kirurškega posega, kadar so vse druge možnosti izčrpane.

Radiološko vodena blokada hrbtenice (RTG C-lok)

BiVal zdravje d.o.o.

Radiološko vodena blokada je minimalno invaziven postopek, pri katerem zdravnik specialist v sterilnih pogojih pod rentgenskim nadzorom natančno aplicira lokalni anestetik in protivnetno zdravilo v področje prizadetega živca ali sklepa.

Uporaba

• foraminalne blokade živčnih korenin
• blokada sakroiliakalnega (SI) sklepa
• diagnostično potrjevanje izvora bolečine
• zdravljenje akutne in kronične bolečine v hrbtenici

Zakaj je postopek pomemben?

• takojšnje zmanjšanje bolečine (hrbtenica, križ, išias)
• natančna potrditev izvora bolečine
• obvezni diagnostični korak pred fuzijo SI-sklepa
• varen, hiter in izjemno učinkovit

Radiološko vodena blokada hrbtenice je natančen postopek, izveden pod RTG C-lokom, ki omogoča selektivno aplikacijo anestetika in kortikosteroida v:

• foramen živčne korenine
• sakroiliakalni sklep
• epiduralni ali periartikularni prostor

Diagnostična vloga

• Selektivna anestezija SI-sklepa je zlati standard za potrditev ali izključitev sakroiliakalne disfunkcije.
• Postopek je obvezen diagnostični korak pred operativno fuzijo SI-sklepa (zahteva ≥70 % zmanjšanje bolečine).
• Foraminalne blokade omogočajo natančno potrditev prizadete živčne korenine, kar je ključno pri večnivojskih degenerativnih spremembah.
• Pri nekaterih oblikah (npr. ekstraforaminalna hernija) lahko nadomesti kirurški poseg.

Indikacije

• lumbosakralna radikulopatija
• sakroiliakalna disfunkcija
• facetni sindrom
• postoperativna bolečina
• diagnostična diferenciacija izvora bolečine

Svetujemo pri

• foraminalnih blokadah živčnih korenin
• blokadi sakroiliakalnega (SI) sklepa
• diagnostičnem potrjevanju izvora bolečine
• zdravljenju akutne in kronične bolečine v hrbtenici

Izvedba posega

1. Sprejem in priprava pacienta

• administrativni sprejem
• preverjanje indikacij
• podpis informiranega soglasja
• določitev ciljne ravni (foramen, fasetni sklep ali SI-sklep)

2. Pozicioniranje pacienta

• leže na trebuhu
• blazina pod medenico
• poravnava hrbtenice
• razkuževanje operativnega polja

3. Priprava RTG C-loka

• nastavitev kota
• določitev AP in oblique projekcije
• označitev anatomske tarče
• preverjanje varnostnih razdalj

4. Lokalna anestezija kože

• infiltracija kože in podkožja
• zmanjšanje nelagodja
• priprava na vstop igle

5. Vodenje igle pod RTG nadzorom

• napredovanje igle v realnem času
• natančno ciljanje foramna ali SI-sklepa
• preverjanje položaja v dveh projekcijah

6. Kontrastna potrditev položaja

• aplikacija majhne količine kontrasta
• potrditev pravilne lege
• izključitev intravaskularne aplikacije

7. Aplikacija zdravila

• lokalni anestetik
• kortikosteroid
• dokumentiranje količine in vrste zdravila

8. Zaključek postopka

• odstranitev igle
• sterilni povoj
• kratko opazovanje pacienta
• navodila za domov

9. Diagnostična interpretacija

(ključni del za SI-sklep in foraminalne blokade)

Vodenje bolečinskega dnevnika

• ocena zmanjšanja bolečine v 30–60 minutah
• dokumentiranje odziva
• ≥70 % zmanjšanje bolečine = pozitiven diagnostični test
• nujno pred fuzijo SI-sklepa

Cena

Cena posega: 280 €

Operativni poseg odstranitve medvretenčne ploščice ledvenega segmenta

Operativni poseg odstranitve medvretenčne ploščice izvedemo po predoperativni pripravi in sterilnem prekritju operativnega polja. Bolnik je v splošni anesteziji, praviloma v položaju z fleksijo kolkov, najpogosteje v klečečem položaju na operacijski mizi.

Pred začetkom posega opravimo radiološko verifikacijo nivoja, da natančno določimo projekcijo pristopa na prizadeti segment, kjer je prisotna degeneracija ali herniacija medvretenčne ploščice.

Izvedemo dorzalni pristop z vzdolžnim kožnim rezom dolžine približno 4 cm na strani klinične simptomatike. Paraspinalno odluščimo mišice od spinoznih narastišč in si ustvarimo delovni kanal za namestitev samodržca, ki omogoča stabilno vizualizacijo operativnega polja.

Za natančno identifikacijo anatomskih struktur in varno delo uporabljamo kirurški mikroskop, ki omogoča metikulozno hemostazo in optimalno osvetlitev.

Po odstranitvi epiduralnih mehkih tkiv in rumenega ligamenta vstopimo v spinalni kanal, kjer se nahaja duralna vreča z živčnimi strukturami. Po identifikaciji prizadete živčne korenine jo nežno odmaknemo lateralno in jo zaščitimo s koreninskim retraktorjem.

S tem pridobimo neposreden dostop do medvretenčnega prostora. Odstranimo hernirano jedro medvretenčne ploščice ter izpraznimo vsebino diska. Po potrebi evakuiramo tudi fragmente, ki so migrirali v lateralne recese, pod longitudinalni ligament ali proti izstopišču živčne korenine.

Preverimo sproščenost korenine v kraniokaudalni smeri ter ocenimo razbremenitev centralnega dela spinalnega kanala.

Po končani dekompresiji izvedemo natančno hemostazo in preverimo morebitno likvorejo. Po potrebi opravimo takojšnjo primarno duralno suturo, kar je z uporabo mikroskopa praviloma zanesljivo izvedljivo. Namestimo drenažno cevko in rano zapremo po plasteh.

Običajni potek posega je rutinski in varen; operacija je primerna tudi za starejše bolnike, saj je intraoperativna izguba krvi minimalna (praviloma nekaj mililitrov), trajanje posega pa približno 30–40 minut.

Možni zapleti

• delna poškodba živčnih struktur
• likvoreja

Z uporabo kirurškega mikroskopa zaplete praviloma pravočasno prepoznamo in ustrezno obravnavamo.

Opis postopka vertebroplastike ledvenega ali prsnega vretenca

Vertebroplastika je minimalno invazivni poseg, ki se izvaja pod radiološkim nadzorom. Postopek poteka v splošni anesteziji, sedaciji ali lokalni anesteziji, odvisno od kliničnega stanja bolnika.

Kirurg uporablja hidravlični sistem za aplikacijo kostnega cementa, ki omogoča natančno doziranje viskozne dvokomponentne mase.

Po pripravi sterilnega polja se skozi kožo uvede kovinska igla v telo prizadetega vretenca — običajno transpedikularno, preko vretenčnega pedikla. Položaj igle se sproti preverja v dveh radioloških projekcijah (anteroposteriorni in lateralni), kar zagotavlja pravilno namestitev.

Ko je igla ustrezno pozicionirana, se s pomočjo aplikacijskega sistema pod nadzorovanim pritiskom vbrizga kostni cement visoke viskoznosti. Cement se v nekaj minutah strdi, kar povzroči stabilizacijo vretenca in preprečuje nadaljnje posedanje hrbtenice.

S tem se doseže zmanjšanje bolečine ter izboljšanje drže v ledveno-križnem prehodu.

Trajanje posega

Celoten poseg traja približno 40 minut.

Možni zapleti

• iztok cementa v venske sisteme
• kompresija živčnih struktur
• redkeje cementna embolija

Z ustrezno radiološko kontrolo in uporabo viskoznega cementa je tveganje za nevrološke zaplete minimalno.

Opis postopka zatrditve sakroiliakalnega sklepa z uporabo iFuse sistema

Zatrditev sakroiliakalnega sklepa je minimalno invazivni poseg, ki se izvaja pod splošno anestezijo in radiološko navigacijo. Cilj posega je stabilizacija medeničnih struktur, ki tvorijo del medeničnega obroča in so pogosto vir kronične bolečine v križu zaradi patološke gibljivosti med križnico (os sacrum) in črevnico (os ilium).

Indikacije

Poseg je indiciran pri bolnikih z dokazano patološko gibljivostjo sakroiliakalnega sklepa, ki povzroča izrazito bolečino v ledveno-križnem prehodu, pogosto s širjenjem v spodnjo okončino.

Bolečina je tipično izrazitejša v sedečem položaju, pri vstajanju ali v blagem predklonu. Pred posegom se izvedejo diagnostični testi in radiološko vodena blokada SI sklepa, ki potrdi izvor bolečine.

Potek posega

Bolnik leži na trebuhu. Kožni rez se izvede nekoliko kavdalno od zadnjega zgornjega trna črevnice, nad nivojem prve sakralne odprtine (S1).

Pod radiološko navigacijo se namesti vodilna žica v smeri latero-medialne projekcije proti telesu prvega sakralnega vretenca. Položaj žice se preveri v kraniokaudalni in lateralni projekciji, da se potrdi ustrezna globina in smer.

Po potrditvi položaja se uvede vodilni instrument, ki omogoča neposreden dostop do kostne strukture brez poškodbe mehkih tkiv.

Izmeri se velikost implantata; običajno se uporabljajo trikotni prizmatični vsadki debeline približno 7 mm in dolžine 3–5 cm.

S pomočjo vrtalnega sistema se pripravi ležišče, nato se implantat vstavi pod rentgenskim nadzorom.

Po namestitvi prvega implantata se vzporedno uvede druga vodilna žica za drugi implantat, ki se vstavi med prvim in drugim sakralnim nevroforamenom.

Pri močnejših bolnikih, zlasti moških, se lahko vstavi tudi tretji implantat za dodatno stabilizacijo.

Po končani namestitvi implantatov se rana zapre po plasteh.

Celoten poseg traja približno 30–40 minut.

Pooperativni potek

Bolnik potrebuje razbremenjevanje operiranega področja, saj se vsadki postopoma integrirajo v kostno strukturo medenice.

Zaradi spremembe biomehanike se lahko pojavi prehodna bolečina v kolčni regiji, ki je običajno dobro odzivna na simptomatske blokade.

Dolgoročne študije poročajo o odličnih kliničnih rezultatih in trajni razbremenitvi bolečine. Postopek je uveljavljen in se uspešno izvaja tudi v našem prostoru.